TEHNIKE VESLANJA V TOKU

Za varno vožnjo s kajakom po nezahtevnih rekah je potrebno poznavanje tokov, protitokov, valov in podirajočih se valov. Tok v strugi nastane zaradi različne globine rečne struge. Glede na smer toka, tudi določamo levo in desno stran struge. Glavna značilnost toka je delovanje na čoln. Njegovo silo lahko ocenimo le, glede na hitrost in maso rečnega toka.

HITRE POVEZAVE

VSTOP V VODO

Na divji vodi je vstop v vodo lahko nekoliko manj prijazen kot na mirni vodi. Če imamo možnost, še vedno vstopamo na način, ki je bil predstavljen v rubriki PRVI ZAVESLJAJI. Za to uporabimo prostor v protitoku in upoštevamo vsa navedena pravila. Dobro pa je, če poznamo tudi druge načine vstopa v vodo s čolnom z brega. To pomeni, da v čoln sedemo na bregu in se popolnoma pripravimo za spust že na bregu. Čoln moramo seveda imeti postavljen na mestu na robu obale, s katerega se nato porinemo v vodo. Skočimo lahko na različne načine, način pa določajo vrsta obale in globina vode, v katero se bomo s čolnom spustili. Kadar je voda dovolj globoka se lahko spustimo precej navpično. V primeru, da moramo pristati v plitki vodi, pa bomo uporabili bočni skok v vodo.

Nazaj na vrh↑

VSTOP V TOK

Ko smo vstopili v čoln in se pripravili za spust, sledi vstopanje v tok. To je element tehnike in taktike veslanja po divji vodi, ki ga bomo kar naprej uporabljali. Vstopanje v vodni tok je namreč element iz katerega lahko sledi prečenje toka pod različnimi koti ali nadaljevanje vožnje s tokom. V vodni tok vstopamo praviloma iz protitoka, v katerem voda miruje ali teče v nasprotni smeri od vodnega toka. Pravilen kot vstopanja v tok določa moč vodnega toka in želena smer vožnje po vstopu v tok. Kot med čolnom in tokom je nekje med 30 in 60 stopinjami. Za prečenje brez izgube višine vstopni kot zelo malo odstopa od smeri proti toku, odvisen pa je od moči vodnega toka. Primerna začetna hitrost je pomembna za premagovanje meje med tokom in protitokom. Brez primerne začetne hitrosti ni mogoče vstopiti v tok, ker sile toka odrinejo čoln nazaj v protitok.

V protitoku torej zaveslamo proti vstopnemu mestu v tok, da čolnu damo primerno hitrost. Zadnji zaveslaj preden kljun čolna zadene ob glavni tok je navadno močan zaveslaj v loku naprej na spodnji strani glede na smer toka. Čoln mora cel zapustiti protitok, šele nato začnemo z obračanjem v smeri toka. Če prečimo preko celega toka, ohranjamo kot, pod katerim smo vstopili. V trenutku vstopa v tok s kolenom zgornje noge čoln nagnemo od toka. Tudi telo se odkloni od toka, kar povzroči neravnotežni položaj. Za obračanje ali pomoč pri vzdrževanju ravnotežja uporabimo zavesljaj opore na veslu ali vese na veslu.

Boljši kajakaši za obračanje uporabljajo tudi zahtevnejše zaveslaje privlačenja, čoln pa so sposobni držati v pravilnem nagibu brez opore na veslo, le z aktivnim delom nog, kolka in trupa. Pravilen nagib čolna in telesa je potreben zaradi kompenzacije sil vodnega toka. Zaradi odmika podlage je prevrnitev brez ustreznega nagiba telesa neizbežna. Nagib telesa stran od vodnega toka mora biti izveden v trenutku, ko telo prečka mejo toka in protitoka. Velikost nagiba telesa in čolna je odvisna od ocene moči vodnega toka, za kar je potrebno pridobiti izkušnje. Posebnosti vodne dinamike na mestu vstopa nam določajo taktiko vstopa v tok. Ko vstopamo na mestu, kjer je val, vstopimo vedno v dno vala in ne na njegov vrh. Po vstopu čoln izgublja hitrost in se obrača s tokom. Ko smo popolnoma obrnjeni v smeri toka, nagib ni več potreben.

Pogosto začetniki izvajajo oporo ali veso na veslu že pred izstopom iz protitoka. S tem povzročijo prehitro obračanje čolna. Tako ostanejo na meji toka in protitoka, kjer je vodna dinamika bolj nepredvidljiva.

vstop v tok

Nazaj na vrh↑

VSTOPANJE V PROTITOK

Ko se želimo med spustom ustaviti in nekoliko spočiti ali ko čakamo na prijatelje iz skupine, bomo zaveslali v protitok. Vstopanje v protitok je element tehnike vožnje po tekoči vodi, iz katerega sledi ponovni vstop v tok z vsemi možnimi nadaljevanji vožnje. V protitok vstopamo praviloma s hitrostjo, ki je višja od hitrosti vodnega toka. Moč protitoka določa moč toka in oblika ovire, ki protitok povzroča. Protitok je najmočnejši tik za oviro, nato pa njegova moč slabi. Tok in protitok sta navadno ločena z dobro vidno mejo. Hitrost je pri vstopanju v protitok že sama po sebi dovolj velika. To upoštevajmo tudi, kadar voda v protitoku praktično miruje.

Napaka, ki jo pogosto delajo začetniki, je, da pri vstopu v protitok oporo na veslo kombinirajo z zaveslajem v loku nazaj. S tem čoln obračajo že na meji toka in protitoka. Na ta način ne dosežejo želenega mesta v protitoku. Čoln odnaša navzdol.

V protitok zaveslamo pod kotom 45 do 90 stopinj. Po prečenju meje toka in protitoka čoln nagnemo tako, da dvignemo zunanje koleno. S telesom se nagnemo v zavoj, kar povzroči nestabilen ravnotežni položaj. Ker ima čoln, ki se giba v protitok še vedno primerno hitrost, mu sila protitoka obrača kljun navzgor. Za kontrolo nagiba in vodenja čolna lahko uporabimo oporo na veslo ali veso na veslu. Boljši kajakaši bodo izbrali enega od zahtevnejših zavesljajev kontrole kljuna.

Nazaj na vrh↑

VESLANJE PO VALOVIH

Veslanje po valovih zahteva ohranjanje hitrosti čolna, ki je večja od hitrosti vodnega toka. Čoln vodimo po valovih naravnost, saj je njegova stabilnost v vzdolžni osi največja. Slabša kontrola čolna med veslanjem po valovih povzroča težave predvsem začetnikom, ki zaradi strahu na valovih prenehajo veslati, čoln pa se postavi prečno na smer vožnje. V bočnem položaju, ko vodni tok deluje na bok čolna z večjo silo, je težje ohranjati ravnotežje.

Pri vodnih tvorbah smo opisali, da povratna voda podirajočega vala zaustavlja čoln, ki se ob izgubi hitrosti in delovanju sile povratnega vala na čoln postavi prečno na tok. V tem položaju je potrebno izvesti enega od zaveslajev za ohranjanje ravnotežja. Manj izkušeni kajakaši naj se podirajočim valovom raje izognejo, manjše valove pa preveslajo z večjo hitrostjo in pazijo pri tem, da je čoln pravokotno usmerjen na podirajoči val.

Nazaj na vrh↑

PREČENJE VODNEGA TOKA

Prečenje toka je zahteven element zaradi vodne dinamike, ki ne odpušča napak, temveč jih kaznuje z odnašanjem čolna po strugi navzdol ali celo s prevrnitvijo. Vstop v tok je tudi pri prečenju enak kot smo že omenili. Čoln s primerno hitrostjo vstopa v tok pod kotom 45 do 60 stopinj. Po vstopu poskrbimo za nagib in odklon telesa od toka. Pri prečenju ohranjamo vstopni kot v tok. Sila, ki deluje na čoln, povzroči, da se čoln premika proti nasprotnemu bregu. V drugem delu prečenja kljuna čoln usmerimo navzdol. Za vstop v protitok na nasprotnem bregu reke potrebujemo vstopni kot med 45 in 90 stopinjami. Za pridobivanje izkušenj o delovanju sil vodnega toka je zelo primerno veslanje proti šibkemu toku. Pri veslanju proti toku občutimo, kaj pomeni odmik čolna iz smeri. Vsak odklon od te smeri pomeni odnašanje kljuna in v močnejšem toku tudi odnašanje celega čolna v smeri toka. Pri ohranjanju pravilnega kota proti toku so ključni korekturni zavesljaji v loku naprej in privlačenja repa na strani, ki je odmaknjena od toka.

Kot prečenja je torej odvisen od moči vodnega toka in moči, ki jo lahko razvijemo. Večja kot je moč vodnega toka manjši je kot prečenja in šibkejša kot je moč vodnega toka večji je lahko kot prečenja. Navadno pričnemo prečenje iz mirne vode ali protitoka kar pomeni, da moramo imeti pravilen kot prečenja že ob začetku. Če začetni kot čolna ni pravilen v odnosu na moč vodnega toka, odnaša čoln iz smeri prečenja.

pričnemo prečenje iz mirne vode ali protito- ka kar pomeni, da moramo imeti pravilen kot prečenja že ob začetku. Če začetni kot čolna ni pravilen v odnosu na moč vodnega toka, odnaša čoln iz smeri prečenja.

V mnogih primerih želimo prečiti tok na način, da dosežemo breg na nasprotni strani s čim manjšo izgubo višine. V tem primeru je vstopni kot v protitok na nasprotn strani večji od 90 stopinj. V protitok si pomagamo z zavesljajem v loku naprej na strani toka in bočnim privlačenjem. Za prečenje toka v isti višini lahko uporabimo tudi dno vala ali jezik, s tem da po valu jezdimo na nasprotno stran.

preckanje vodnega toka

Nazaj na vrh↑

VZVRATNO PREČENJE

Na divji vodi moramo biti vedno pripravljeni na nenadne ovire. Eden od načinov, da se izognemo oviri je tudi vzvratno prečenje. Čoln pred oviro z zaveslaji ustavljanja čolna ustavimo in čoln postavimo v položaj prečenja. Čoln je z repom obrnjen proti toku pod kotom 45 stopinj v smer odmika od ovire. Z zaveslaji nazaj čoln vodimo v smer vzvratnega prečenja. Ko smo dosegli točko, kjer lahko varno nadaljujemo z veslanjem, z zaveslajem v loku naprej čoln obrnemo v smer veslanja s tokom.

Nazaj na vrh↑

JEZDENJE  V VALU

Jezdenje v valu ali surfanje vala lahko koristno uporabimo za prečkanje toka v isti višini. Sila gravitacije nam omogoča, da čoln ostaja v dnu vala, čeprav bi nas vodni tok sicer odnašal navzdol. Pri jezdenju vala sta pomembna vstopni kot in vstopna hitrost. V val vstopamo iz protitoka vzporedno z valom pod kotom manjšim od 45 stopinj. Hitrost vstopa mora biti usmerjena v dno vala. Pri vstopu čoln nekoliko nagnemo od toka, da nam tok ne zagrabi boka čolna. Pri jezdenju vala je ključnega pomena dober občutek za prenašanje težišča telesa naprej in nazaj, kar nam zagotavlja ohranjanje položaja v dnu vala. Čoln krmarimo z zaveslajem krmarjenja repa ali privlačenja repa.

Nazaj na vrh↑

PREČENJE PO PODIRAJOČEM VALU

Podobno kot val lahko tudi podirajoči val, ki ima odprt vhod in izhod, uporabimo za prečenje. Osnovni principi prečenja so podobni kot pri prečenju po valu. Povratna voda podirajočega vala ohranja čoln na mestu v podirajočem valu. Vstop mora biti usmerjen v začetek podirajočega vala pod kotom manjšim od 45 stopinj. Hitrost čolna pri vstopu je usmerjena v dno podirajočega vala. Navadno vstopamo iz protitoka, vendar moramo do vstopa v podirajoči val presekati še del toka, kjer voda odteka iz tega vala. Hitrost iz protitoka mora biti zato dovolj visoka. Ko vstopimo v val, s kolenom dvignemo rob čolna tako, da zagotovimo nagib od toka. S telesom se odklonimo na povratno vodo podirajočega vala. Za oporo uporabimo oporo na veslu ali veso na veslu. Sila vodnega toka nas vodi na nasprotno stran podirajočega vala. Ob izstopu lahko čoln obrnemo s tokom ali pa z zaveslajem v loku naprej na spodnji strani, čoln usmerimo v protitok, ki je pred nami.

plavanje iz podirajočega vala

Nazaj na vrh↑

VESLANJE S TOKOM

Ko veslamo s tokom in kontrolirano vodimo čoln v smeri toka, nimamo večjih težav. Tudi v primeru, ko veslamo preko pravilnih valov, ki se ne podirajo in so pravilnih oblik, je vožnja navadno prijetna. Nekoliko več znanja bo potrebno, ko so valovi nepravilnih oblik ali ko se val spremeni v podirajoči val. Pri manjših valovih je potrebno z veslanjem le ohranjati smer in hitrost čolna. Vedno moramo biti hitrejši od vode.

Nekoliko drugače je pri velikih valovih. Osnovno pravilo veslanja preko velikih valov, je veslanje pravokotno na vrh vala. Kljun obračamo tako, da vrh vala zadene pod pravim kotom. Enako velja za podirajoči val. Pri veslanju preko podirajočega vala, čoln usmerimo pravokotno na njegovo os. Zadnji zaveslaj, preden kljun zadene v povratno vodo mora biti v delu, kjer voda pridobiva hitrost v dno vala, naslednji pa seže za povratni val. Čoln zapeljemo s kljunom v dno vala. Ta način se uporablja, ko naklon podirajočega vala ni strm in se voda steka v val. Drugi način uporabimo, ko je naklon bolj strm. Zadnji zaveslaj izvedemo na zgornjem robu padca. Zaveslaj mora biti močan in dolg, s telesom pa prenesemo težo nazaj. Kljun čolna zadene povratno vodo podirajočega vala z vrha in se ne zapiči vanj. Na podirajoči val skočimo plosko. Ta način se uporablja tudi za veslanje preko večjih padcev.

Nazaj na vrh↑

VESLANJE PREKO SLAPOV

Veslanje preko slapov zahteva posebne tehnike in znanja. Mnogi slapovi, posebno pa jezovi zaradi plitve vode pod jezom, zahtevajo bočno tehniko skoka. Preko slapov se vedno podajmo v družbi izkušenih kajakašev. Ob različnih pretokih se pogoji za skoke zelo spreminjajo, zato bodimo pozorni tudi na različne vodostaje. Posebej opozarjamo na slapove preko jezov, ki so nizki in navidez nenevarni. Ti nizki jezovi imajo za slapom zelo dolg in močan povratni tok, ki ga je zelo težko preveslati in nas potegne nazaj pod jez.

Osnovno pravilo pri skoku naravnost preko jezu je čvrsta opora Proti jezu zaveslamo odločno, na robu izvedemo zadnji, močan zaveslaj, telo nagnemo nazaj in dvignemo veslo. Po pristanko trenutek počakamo, da čoln vrže iz vode in ga ponovno lahko kontroliramo ter se z veslanjem umaknemo izopd jezu.

voznja prek slapov

Nazaj na vrh↑

Spodaj je predstavljenih nekaj tehnik, ki se uporabljajo pri veslanju v divjih vodah.


Nazaj na vrh↑